“Iz osušene nožnice slovenske glasbene scene je posijal Kramp. Razbijajoč maske, ki jih nosimo “do brezumja bolani”, zemlja, ki jo pokamo, “držeč se za štango, ko iz nas teče in lije.”
Surova pretanjenost lirike Roberta Jukiča odpira Dobrote iz skrinje zarote. Besede iz pohorskega granita zabadajo ogledalo resnice o življenju, ranijo srce do fundamenta. Glasba pa “maščuje trpljenje in smrt”, človeka potolaži in združuje s samim sabo. Koplji Robert, koplji! In hvala ti za te dobrote grešnega telesa, “srečo v nesreči” in…..upanje.”
Aphra Tesla
