Elevators

“Ekipa, ki je pred kakimi sedmimi leti iz dobro umerjenih sestavin funka, jazza in rocka zamešala razvedrilni koktejl Elevator music, se vrača z novim paketom visokokakovostne godbe, ki tudi naključnega poslušalca pritegne s kategoričnim izogibanjem prevladujočim glasbenim trendom in simfoničnim vzdušjem, skladnim s takorekoč vsakim razpoloženjem. Za tukajšnje estradne razmere zmerno netipičen in prav nič preračunljiv izdelek, ki besedo resnično prepušča glasbi; le-to zgolj občsno prekine s hudomušnimi teksti…” (Max Modic, Mladina)

O drugi plošči skupine Elevators je govoriti karkoli več od zgornjega citata skoraj odveč. Elevators se tudi sicer najraje izražajo z glasbo samo; celo glas kot tak radi uporabljajo bolj kot inštrument. Med dvanajstimi novimi skladbami se kljub temu najde pet pesmi s teksti izpod peresa skupininega bobnarja, Sergeja Ranđelovića – RunJoe-a. Omenjeni teksti, inštrumentalni naravnanosti benda navkljub, nikakor niso zgolj besedna fasada neke melodije, pač pa pod svojo navidezno preprostostjo skrivajo močno avtorjevo sporočilnost. Elevators radi prijateljujejo tudi z glasbeniki izven skupine same. Tokrat so se pri nekaterih skladbah družili z naslednjimi prijatelji: Tomislav Jovanović – Tokac (Dan D), Blaž Celarec (Brina, Fake orchestra, Caminoigra,…) in Janez Dovč (Jararaja).