Tebi naj se glasi

Kjer je trta, je tudi petje. Delo v vinogradu in uživanje njenega sadu še danes zbudita spomine na mladost, ljubezen, vasovanja, vojaške čase, na lepe, pa tudi na trpke življenjske izkušnje.

Pevci iz Globokega so skupina, ki je te spomine ohranila in jih oživlja v pristni, izvirni obliki tamkajšnjega ljudskega petja. V njihovem petju slišim odmeve nekdanjih pevcev z Bizeljskega, pa pevcev iz Rajca in Velike Doline pri Mokricah, pa sedanjih pevcev iz Artič in mlajših Kapelskih pobov. Gre za triglasje, vlečenje basovske linije v naslednjo kitico, spreminjanje intonacije na začetkih kitic iste pesmi, pa potem v zgradbi petdelni metrum, ponavljanja, pripeve. Utrjuje zavest, da moško ljudsko petje dobro zveni, kadar ima trdne temelje, v tem primeru močne in zanesljive base. Od devetih pevcev iz Globokega je kar sedem basov, dva glasova pleteta nad njimi melodijo v medsebojnem terčnem razmerju z glasom« naprej« in »čez«. Oba po barvi različna glasova se vpenjata v basovski temelj tako, da ima skupina tudi svojstven in prepoznaven zvok, še posebej kadar so pri pravi pevski volji, ko zabuči pesem s tako silo, da se zatresejo kozarci na mizah in stekla v oknih. To značilnost, ki še poudarja enkratnost in posebnost ljudskega petja  pri nas, ni tako pogosto srečati, še manj ohranjati več let, desetletij. Pevcem iz Globokega je to uspelo.

Poleg dobre medsebojne uglašenosti, ki jo nedvomno pogojuje tudi prijateljstvo, imajo pevci iz Globokega srečo še z vodjem skupine, ki v resnici prevzema odgovornost  za pesemski repertoar, pri samem petju pa s svojim glasom »naprej« za intonacijo, tempo in potek besedila iz kitice v kitico. Franc Kene, zavzet, izkušen,  zanesljiv in vztrajen član pevske družbe se  zaveda, kakšnega pomena je ohranjanje lokalnega pevskega izročila,  enega najbolj občutljivih pojavov naše nesnovne dediščine. Ne v muzeju, samo v živo in še bolj živo vpeto v današnje življenje bo pesem obstala; tako bo s svojimi življenjskimi temami nagovorila tudi mlade in najmlajše.

Po prvi zgoščenki, ki je tematsko posvečena vinskim zdavičkam je tokrat v ospredju ljubezen, pa naj se kaže v strasti, bolečini, velikokrat v povezavi z vojaško suknjo, na poteh v tujino, pod okni deklet ali v veseli, tudi malce okrogli družbi. Ljubezen je večna tema, netila je ogenj  včeraj in danes, gorela bo tudi jutri. Poleg večine ljubezenskih je tu še šaljiva zgodba o večnem kovačevem študentu, ki so jo pevci izbrskali iz spomina svojih prednikov in jo obnovili, pa Slomškova večerna pesem, ki se je poleg še nekaterih drugih ponarodelih ljubezenskih in domoljubnih pesmi, ki jih pojejo pevci iz Globokega, v  območju Posavja, Kozjanskega in Bizeljskega ohranjala še iz časov čitalništva in začetkov 20.stoletja. Tudi  naslovna pesem Tebi naj se glasi je ostala priljubljena med ljudmi  vse do danes iz konca 19.stoletja, iz prve slovenske zgodovinske , romantične opere  Teharski plemiči.  Z  izredno tankočutnostjo in hkrati preprosto spevnostjo jo je leta 1890 v partituri ovekovečil zdravnik in glasbenik Benjamin Ipavec. Na poti do današnjih časov je kot vse ponarodele pesmi doživela svoje preobrazbe, značilne za ljudsko poustvarjanje in  še danes, skozi časovno sito, dokazuje svojo izpovedno in muzikalno vrednost.

Log, 15.okt.2012                                            Jasna Vidakovič